Sociopati in psihopati - II. del
6.06.2017
Tale tekst je nehavaležno pisati, ker se profiliranje psihopatov in sociopatov ne da speljati tako kot so si doslej mnogi pisci/teoretiki/raziskovalci zamišljali. Preveč individualnih razlik je med ljudmi – tudi na področju psihopatije. Prevod in priredba spodnjega teksta (»linka«), torej strokovno razmišljanja ameriškega psihologa in kriminologa Soctta Bonna je zame popolnoma neuporabno in spodletelo koncipirano: http://www.renton.si/psihopat-in-sociopat-kaksna-je-razlika/
V vsej tej konceptualni zablodi si bom seveda pomagal s psihoanalizo (v propedevtičnem smislu), ki jo Scott Bonn očitno ne obvlada oz. ne razume – če bi jo, bi pisal/govoril popolnoma drugače. Obvladati psihoanalizo ne pomeni znati »zdraviti z besedo« – vsaj zame ne. Psihoanaliza je (zame) v osnovi in predvsem miselni koncept (s katerim lahko razumemo delovanje psihe in družbe – psihoanaliza, kot izraz, v mojem pojmovanju ni psihoterapevtska metoda). Zato se ravno skozi psihoanalizo da idealno razpravljati, kakšna je razlika med psihopati in sociopati. Tudi o feminizmu ali Islamu (ali kakšni drugi verski blaznosti) je mogoče govoriti kot o psihopatski ideologiji (v primeru Islama gre za religiozno velenco/obeležje – o feminizmu pa bom govoril v III. delu).
Jedro sociopatije – in to je tisto, kar povprečni strokovnjaki (ala Scott Bonn) ne vedo – predstavljajo simbolni procesi. Če pristajamo na Lacanovo tezo o »realno realni« stvarnosti, ki je nezavedna in simbolna – Freud je rekel »primarna« – potem moramo reči, da je sociopat tisti, ki v svojem nezavednem svoje simbolne procese poveže z družbo. Klasični psihopati imajo svoja simbolna zastopstva osredotočena na svojo ožjo okolici, morda tudi na (nemoteče, vendar čudne/čudaške) hobije, tudi poklice, v katerih lahko sicer (za)blestijo. Psihopati so torej nagnjeni k določenim/specifičnim poklicem ali/in hobijem (interesom) (ki imajo seveda svoje simbolno obeležje). Sociopati pa imajo v jedru svojih simbolnih procesov elemente družbe (socio = družba). V družbo hočejo na vsak način intervenirati saj imajo navadno še narcistično (mejno) osebnostno motnjo, katere temeljni atribut je hlepenje/želja po »javnem aplavzu«; javno priznanje predstavlja narcistično gratifikacijo/zahvalo. Narcistična patologija se v etiološkem smislu naseli v otrokovo psiho v falični fazi psihoseksualnega razvoja, kamor gravitira tudi »Ojdip«. Vendar je tudi postojdipalno obdobje zelo pomembno za razvoj narcistične patologije. Oralna in analna faza sta navadno vzrok čisto druge psihične oz. osebnostne/karakterne »patije«, kot je značilna za falično fazo, ki ima v svojem strukturnem nedrju »Ojdipa« in kastracijo. T. i. fiksacija bodisi na oralni ali analni fazi s psihopatijo o kateri je tukaj govora, (načeloma) nima veze. Ja pa mogoče, da pri določenih psihopatih in sociopatih vendarle zaznati tudi elemente oralne in analne fiksacije. Ampak oralne in analne anomalije so pri psihopatih in sociopatih prej posledica tega, da ista mati (in odsotni oče) staršuje(ta) v vseh treh fazah psihoseksualnega razvoja; mati je tista, ki je (ob očetu) bodočemu psihopatu zagodla predvsem v falični/ojdipalni/kastracijski fazi. Psihopat torej ne nastane v oralni fazi, niti v analni, pač pa v falični fazi (in zgodnjem postojdipalnem obdobju), kljub temu, da imajo določeni psihopati in sociopati v svojem repertoarju patosa tudi oralne in analne anomalije (sadizem, skopuštvo, trma ...).
Glede na to, da imajo domala vsi psihopati predvsem »ojdipalne motnje«, pomeni, da se v njihovi simbolnih zastopstvih pojavljajo starši (predvsem mati), včasih tudi (mnogi) pomembni »drugi«, ki so se pojavljali v otrokovem otroštvu (do 6. ali celo 8. leta starosti). Sociopati pa navadno simbolno vrnjeno mamo zaznavajo v družbenih inštitucijah, simbolno vrnjeni (transferirani) oče pa ima tudi neka libidinalno/energetsko (hiper)investirana zastopstva. Oče je pri sociopatih nasploh pomemben, ampak na drug način kot mama – tudi zato, ker bi oče (kot preteči kastrator) moral predstavljati jedro/temelj(e) Nadjaza (skozi »Ojdipa« in kastracijo), kar pa se pri psihopatu in sociopati ne zgodi. Mama »nesociopatskega psihopata« ima v očeh malega dečka drugačno libidinalno vlogo kot pri »(psihopatskem) sociopatu«. Sociopat ima v svoji psihični realnosti (za razliko od klasičnega »nesociopatskega psihopata«) iluzijo – rekli ji bomo »poveličave blodnje« – o svojem družbenem poslanstvu (in svoji neobhodno potrebni družbeni vlogi). Sociopati v svojih manifestnih/zavestnih gledanjih (samozaznavi) na svojo družbeno vlogo navadno »rešujejo« državo, družbo, svet, in edino oni so – sami sebi se zdijo – poklicani, da to svoje družbeno poslanstvo speljejo (tako namreč intrapsihično čutijo). Na podoben način so nekoč hoteli zaščititi/rešiti mamo – to so si kot otroci močno želeli. Navadno je torej pri sociopatu država (in družba) tista, ki ima simbolno zastopstvo infantilno doživete mame. Simbol mame je lahko tudi podjetje, ali politična stranka, morda celo ideja/ideologija, politični sistem, športni klub ... Očeta pri sociopatu v ojdipalnim obdobju ni bilo prisotnega – na podoben način kot pri nesociopatskem psihopatu (ni ga bilo v smislu fizične prisotnosti, ali pa je bil zgolj simbolno kastriran in ni opravil svojega ojdipalnega poslanstva v obliki kastracijske pretnje). Klasičen (nesociopatski) psihopat – npr. kakšen serijski morilcec (Silvo Plut, Metod Trobec, Ed Kemper, Wayne Gacy, Ed Gein, Andrej Čikatilo, Ted Budy, Albert Fish, Richard Ramirez …) – svojo potlačeno jezo do mame kanalizira ne ženske na sadističen način (ker je nekoč mamo sovražil). Sociopat pa navadno mamo bolj ali manj ljubi (sovraži – bolje rečeno: jezi se nanjo – le občasno, pa še to morda le na svojevrsten način) – ker ni (njemu libidinalno »opozicijskega«) očeta, navadno sovraži vso »tujost«, vključno z materinimi ljubimci, ki mu »odtujuje(jo)« ljubljeno mamo. Sociopatova patologija se strukturira okrog simbola mame, vendar ima pogosto svoje simbolno zastopstvo tudi omenjena »tujost« oz. tujci, ki razdirajo duo-harmonijo med sinom in materjo (včasih je izvor patosa lahko tudi »preveč slab« oče). Sociopat potem svojo patologijo simbolno organizira v povezavi z mamo in to prvo »tujostjo« (navadno so tu materini ljubimci ali morda osovraženi očim), ki mu je kradla/odtujevala mamico. Sociopatove poveličave narcistične blodnje navadno vzklijejo na krilih »veličastne«/posesivne materine ljubezni, ki pa je pogosto lahko (le) pogojna – torej: mama ljubi svojega sina, le, če je priden, dober, odličen, če ji nosi trofeje. Narcistična osebnostna paradigma se tako pri sinu naseli v jedro/»BIOS« duševnosti – očeta pa v tej libidinalno-ojdipalni paradigmi ni prisotnega na tak način, kot bi bilo – po Freud – (ojdipano) prav in normalno. Če otrok ne prejema materine ljubezni na ustrezen način – če je otrok (mislimo na dečka) v kakšni inštituciji, ali reji , ali če je ponesrečeno posvojen – so njegovi libidinalni procesi specifični. Svojo psihično brazgotino, ki jo zgradi na primanjkljaju občutenja ljubljenosti, lahko nadgradi ravno v obliki kakšne sociopatije, vendar le v primeru, kadar so bili »vhodni (infantilni) dražljaji« iz libidinalne okolice takšni, da so v otrokovi psihični realnosti zapustili negativen miselni odtis, kar v odraslosti spontana privede do »poiskanja« (v okolici oz. v družbi) ustrezna, torej kompatibilna simbola zastopstva – takšna, da človek postane negativno/delikventsko vpet v družbo, posledično (zaradi ponesrečenega vpliva otroštva) pa tudi sociopat. Narcistični sociopat družbo dobesedno rabi; rabi javno priznanje, publiciteto, aplavz, soj žarometov, kamero, narcistično gratifikacijo – zato, da se zdravi, da lahko preživi. Navadno pa mu (zelo) prija še (falična) moč in oblast, ki jo v svojem družbene poslanstvu (sekundarno) pridobi. Za kaj se takšen sociopat manifestno zavzema, v resnici ni pomembno – ker: sociopati na maifestnem nivoju najdejo raznorazne (fasadne) vzroke, ki jih kot krinka/fasada trosijo naokoli in tako (za)slepijo sebe in druge. Bistvo in jedro sociopatovega družbenega poslanstva pa je povsem drugo – razbrati ga moramo po logiki simbolne strukture stvarnosti, seveda (vselej) v povezavi z nezavednim (potlačitvami) oz. z otroštvom.
Narava psihopatovih osebnostnih/psihičnih specifik je navadno (v jedru) vezana na spolno frustracijo. Zato psihopati – ves čas so na teoretskem nakovalu moški (III. del bo namenjen psihopatkam in sociopatkam) – prakticirajo tudi specifične spolne prakse (kar je seveda skrito v intimi, za štirimi stenami – javnost ne ve za tovrstne eksces oz. perverzije). Sociopatovo spolno življenje je zaznamovano iz podobnih infantilnih temeljev, le da se pri sociopatu aktivirajo določeni obrambni mehanizmi – s sublimacijo na čelu – in svojo izhodiščno libidinalno oz. seksualno frustracijo prekanalizira v/na družbo. Sociopati so lahko, ali aseksualni ali hiperseksualni (znane so verske sekte s spolno pobesnelimi in neukrotljivimi guruji) – spet odvisno od vloge matere (in vloge očeta in/oz. pomembnih moških likov) v ojdipalnem obdobju, torej glede na dogodke, ki so se zgodili v obdobju formiranja jedra (poznejše) spolne želje/pohote (v mislih imamo predvsem obdobje in način soočenje z razlikami v anatomiji spolnih organov). Specifika psihopatove in sociopatove manifestne spolne želje je t. r. spremljajoča nujnost, ki ne izvisi zato, ker je (moška) spolna želja v osnovi vezana na mamo, sekundarno oz. posledično in spremljajoče pa tudi na očeta (ter anatomijo genitalij, torej fenomen kastracije). In če/ker očeta ni, ni ne pravega Nadjaza, niti spolna želja ni običajna – in (moška) spona želja se v odraslosti (posledično) popačeno obnaša. V paketu »Ojdipa« pač dobimo marsikaj – od spolne identitete, spolne želje, moralne razsodnosti (Nadjaza), do tabuja incesta. T. r. vse je odvisno od (ne)pravilnega »Ojdipa« in seveda tudi karakterja in intenzitete te ojdipalne nepravilnost. Zato je mogoče in psihopate in sociopate rangirati glede na moč/intenzivnost psihopatije. Človeško zlo/hudobijo (psihopatijo) je pač mogoče rangirati.
Nepravilen »Ojdip« je lahko »iznakažen« na različne načine in v različne smeri (in je tudi različno libidinalno investiran). Falično mamo, ki vendarle (kot »emancipirana«) pomaga formirati (vsaj) ogrodje Nadjaza (v primeru, da očeta ni oz. je le-ta simbolno kastriran), lahko otrok, torej deček, (zaradi faličnosti) (za)črti, kar sočasno vpliva tudi na temelje spolne želje oz. pohote, ki se bo šele rodila in se razvila v in po puberteti. Marsikakšen sociopat ima (načeloma) rad svojo mamo in (načeloma) mu prav ona nudi tisto ljubezen iz katere v odraslosti razvije svoje poveličave in neokrnjene blodnje. Ker očeta, ki bi mu postavil meje, ni, takega sociopata t. r. nič ne zadržuje pri njegovi psihopatski intervenciji v družbo. Nima ne Nadjaza, ne intrapsihičnega Boga – ker pač nima očeta; ima le ljubečo mamo, morda celo pogojno ljubečo, ki je kriva za razvoj patološkega narcizma ali kakšne histronične osebnostne motnje (ki je sicer derivat narcizma).
PS: Sledil bo še III. del - o ženskih psihopatkah in sociopatkah.
preberi več
